novo kdo roba projekt kontakt

www.selektor.si - poezija, filozofija

Simon Orgulan

Legenda Selektorjeve ulice - Simon Orgulan

Pozno je bilo. Ulične svetilke so metale prijeten snop svetlobe na asfaltne pločnike, ki so peljali mimo strnjenih hišk. Cesta je bila stara, malo že načeta od časa. Med njo in pločniki je bilo moč opaziti luže, ki so tam ostale od naliva. V njih pa odsev obraza, ki se je ravnokar primajal mimo. Pravzaprav je to bil mlad, inspiriran človek, ki se je odpravljal na svojo destinacijo. Dosti ljudi je ta dan šlo mimo poplavljenega naselja, a le redkokdo se je ustavil. On pa se je usedel na rob pločnika in za trenutek odpočil svoja utrujena pleča, na katerih je tovoril breme sveta. Pravzaprav to breme ni bilo zgolj metafora... že naslednji trenutek je obenj prislonil lopato in težek predmet, ki je nekoliko spominjal na smerokaz. Oboje skupaj je verjetno bilo skoraj tako težko, kot on, saj je spodnji del tega misterioznega predmeta bil zabetoniran in obtežen.

 

Iz jakne je vzel čutarico in napravil globok požirek. Občutil je, kako je žganje teklo po njegovem žrelu in počasi polzelo do želodca. Oddahnil si je in s kotičkom roke obrisal kapljico z ust. To mu bo vlilo moči! Še nekaj časa je tako posedal in tuhtal, razmišljal in načrtoval, potem pa je s trdno voljo pograbil za svoj tovor in si ga znova naložil na ramena. Rohneče je nadaljeval svojo pot. Če je prišel že tako daleč, zdaj pač ne bo odnehal! Sopihal je in renčal. Kot ponorela zver, ki živi samo za to, kar je tukaj in zdaj. Iz neba so se usule kaplje dežja. Kot bi mignil, je zalilo tudi njega. Premočen in utrujen je cmokal ob cesti, oziroma natančneje, proti koncu nje. Z las mu je po licu polzel curek vode, ki je nagajivo curljal po njegovi jakni. Preklemano vinjen, kot je bil, je vedel, da se to ne bo moglo dobro končati. Pravzaprav je vedel edino to, da ni vedel ničesar, a ni mu bilo mar.

 

Ni bilo kaj dosti za reči in že je kolebnil na tla. Nova jakna je bila popolnoma uničena, kljub temu, da se tega takrat ni niti zavedal. Začuda je ravnotežje še znal za silo držati. Postavil se je na noge, pobral tovor in hodil naprej. Silno rad bi se kar zvalil v najbližji jarek, vendar se je zavedal dolžnosti, ki ga je klicala. Ta klic je bil izredno močan in jasno mu je bilo, da ne bo pojenjal, dokler delo ne bo opravljeno. Stvar je bila pač taka, da je v to dosti vložil. Živcev, časa, energije, denarja... konec koncev tudi lastnega zdravja. Ko se je vedno bolj približeval hribčku, na katerem je stala gimnazija, je bil že skorajda čas za proslavo. Pretegnil si je členke, se izprsil in se začel vzpenjati.

 

Zadihan se je ustavil na vrhu hriba, zdaj že čisto nestrpen in neučakan. Še enkrat je 'pogledal' v svojo čutarico, nato pa svoja orodja privlekel do perfektnega mesta za obdelavo. Poprijel je za lopato in kopal. En, dva, en, dva... vse je bilo blatno, a zaradi tega tudi zemlja bistveno mehkejša. Hvala dežju! Z napol žuljavimi rokami je končno prišel do točke, kjer je luknja bila dovolj globoka za trden oprijem table, ki jo je spustil noter. Zdaj jo je bilo treba samo še zakopati. Njegove oči so švigale zdaj h kupčku izkopane zemlje, nato nazaj k luknji. Ko je v luknjo zakopal še zadnji drobec, je preveril, če tabla trdno stoji. In bila je tam... gledala okoliš, kazala smer, zaznamovala zemljo. In na njegovih povešenih ustih se je razkril nasmešek. Širok, prostran nasmešek, ki se je postopoma stopnjeval v smeh. Iz smeha pa v glasno, skoraj obsedeno krohotanje. Zmagal je... slava je bila

njegova.

...

 

Naslednje jutro se je zbudil z visoko vročino. Po nogah ga je spreletaval mraz, glava pa je bila težka. Grlo je peklo in iz nosa je teklo. A vredno je bilo. S ponosom je gledal prijatelja, kako je sprejel to graciozno darilo občine in zanj bil vesel, da nekomu vendarle vsaj nekaj pripada. Iz javne lasti je preprosto odtrgal ta ubog, majhen - a vendar nič kaj manj lep - košček zemlje, ki je po vsej morali resnice pripadal njemu in samo njemu samemu. In v novem dnevu je nekdo končno imel svoj prostor na tem svetu. Tadrugi nekdo, ki se je žrtvoval za prijateljev spomin, njegovo delo in pravico, pa je brez bistvenih sprememb še dalje živel življenje, kot ga je poznal že od prej.

 

 

Sonce je posijalo na rumeno tablo in prvim obiskovalcem razkrilo fenomen, ki je z leti prerasel v turistično atrakcijo. Zdaj in za vekomaj naj se ve, kdo je tja hodil, gnil in se pražil. Dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Boljše odškodnine, dragi prijatelji, si noben ne bi mogel želeti.

 

 

 

Napisal: Simon Orgulan

  Najnovejše




Objavljamo roman Toma Novosela z naslovom Normala Utruja. Dotika se raznovrstnih problematik islama, pa tudi kakšnega piva med vsem tem.
  •  
  •  
  •