novo kdo roba projekt kontakt

www.selektor.si - poezija, filozofija

Simon Orgulan

Koliko je misel sploh vredna? - Simon Orgulan

Prejšnji članek je bil morda napisan s čisto preveč prezirantskega odnosa do vere nasplošno. Naš sodelavec se je spraševal o resničnosti povedanega, a s tem je morda naredil eni strani krivico; izpadlo je, kot da je moč misli več vredna in močnejša kot domnevno najmočnejša sila poznana človeku. Lahko bi rekli, da je s tem zagodil moralno krivico, saj je predalčkal in presojal o vrednosti vere, medtem pa moč misli opeval do neba (pa brez zamere, če to bereš! Želim predstaviti samo konstruktivno kritiko in ne osebni napad ;)). Zato bom, kakorkoli kontrovezno se tole sliši, krivico jaz popravil tako, da se bom spraševal o mislih in logiki nasplošno. Misel, ki se sprašuje sama o sebi. Omenjeni stvari sta sicer velik del tega projekta, a motil bi se, če bi rekel, da sta superiornejši od elementov, ki jih lahko zasledimo v stvareh, ki nimajo nobene povezave z njima. Moč misli je namreč zelo omejena, česar se misli zavedajo. V življenju pač enkrat pridemo do točke, kjer se še tako zagret zagovornik racionalizma vpraša, koliko smisla imajo misli. Če jih je preveč, ni dobro... preveč misli lahko v zelo skrajnih primerih privede tudi do depresije. En moj znanec je nekoč izustil nekaj v stilu: „Življenje ni slabo samo po sebi, slabo postane, ko začneš o njem preveč razmišljat.“ Sprva se mi je to zdelo nadvse hecno, češ, kako je lahko misel slaba, saj pa je to največ, kar človeštvo sploh premore. Misli, ideje, inovacije. Iskanje boljših rešitev za obstoječe probleme, če hočemo. Kako je lahko kaj takega sploh obravnavano kakorkoli drugače, kot pa največ, kar premoremo? Ampak to je moder človek... še kako dobro ve, o čem govori. Spoznal sem, da se še kako hitro lahko zgodi, da misli človeka preplavijo. In ko enkrat poznaš boljšo rešitev za obstoječi problem ali pa kar boljšo idejo samo po sebi, je res mučno gledati svet, kako funkcionira po prečudnih poteh, čeprav mu ne bi bilo treba. Boleče je spoznanje, da se ljudje bojijo spremembe, ker nočejo izkusiti še slabšega sistema, kot ga imajo trenutno. Varujejo to, kar imajo, ker vejo, da bi lahko vse skupaj bilo še bistveno slabše. Do vsake inovacije se vedejo nadvse skeptično, kar je tudi prav, da ne bo pomote. A njihova napaka je to, njihov pesimizem nima niti ščepca oportunizma. Popolnoma so prenehali verjeti, da se sploh še da kaj popraviti. Boli tudi, da mogoče poznamo rešitev, a nimamo sredstev, da bi jo uveljavili, ali pa preprosto nismo na dovolj visokem položaju v družbi.

Da se vrnem h koreninam. Misel je pomembna, celo bistvena. A misel brez dejanja je kot metla brez ščetin. Poraja pa se vprašanje, koliko lahko misel sploh pojasni. Obstajajo številni pojavi, ki jih nikakor ne moremo logično pojasniti, pa če se še tako trudimo. A bi jih lahko, če bi imeli dostop do določenih podatkov? Morda. A bi jih lahko, če bi imeli znanstvena spoznanja, ki jih v danem trenutku še nismo imeli? Morda. A ne vemo. Tudi za boga verjetno ne bomo nikoli zares vedeli, če obstaja ali ne. Kdo ve, mogoče se prav zdaj izza svojega zakulisja smeji moji neosveščenosti. Vera je zelo subjektivna stvar, medtem ko se misel vedno trudi ostati objektivna, sicer bi hitro izgubila na vrednosti. Ampak jaz se zadnje čase sprašujem, če objektivnost misli kot taka sploh obstaja. Misli namreč izhajajo iz človeka, ki pa je že po definiciji težko objektiven, saj je navsezadnje to kar je: človek. Misli bodo vedno ostale to, kar so. Izkušnje, mnenja, pogledi določenega človeka. Zdi se mi zelo pomembno, da nekaj vemo o človeku, ki nam te misli podaja, to nam namreč nudi vpogled v to, zakaj je prišel do tega zaključka ali pa iz njegovih izkušenj sklepamo, zakaj ima o neki stvari takšno mnenje. Vsekakor pa brez lastnih misli in prepričanj ni ničesar; to je prvo, kar moramo razviti. Druge ljudi, članke, tuje poglede pa vedno kot pogled na svet s strani nekoga, ki ima verjetno drugačne izkušnje kot mi, živi v drugačnih razmerah kot mi in nenazadnje upoštevati, da je to drug človek. Krivico bi delal nekaterim neverjetnim posameznikom, če bi preprosto rekel, da vse kar vidite, slišite ali preberete, jemljite z malo rezerve. A naj vas vedno spremlja to, da imajo tudi „pristranski“ (in to besedo jemljite ohlapno) ljudje marsikaj za povedati. Dvomim, da je na svetu človek, od katerega se ne bi mogli kaj naučiti. Pa čeprav zgolj iz njegovih slabih odločitev.

Čeprav sem sam zelo na strani znanstvenih prepričanj, mi gre izredno na jetra tisti pridih superiornosti, ki si ga stroka pripisuje. Z drugimi besedami, domnevno superiornost nad laičnim prepričanjem. Kar je v večini primerov res, laično prepričanje zna kar pogosto biti neumnost. A določena laična spoznanja imajo, neverjetno kot se morda sliši, večjo vrednost od številnih znanstvenih. Zato se dela s tem predalčkanjem marsikomu krivico, saj se takoj predpostavi, da je neko spoznanje napačno, če ne temelji na znanstvenih ugotovitvah. Tak posameznik, ki ga to doleti, pa je označen za nekoga, ki se moti, čeprav ima dejansko prav. Sploh pa znanstvena spoznanja niso v vseh primerih točna, ker pri razlaganju realnosti marsikdaj pozabijo upoštevati določeno komponento ali dve, tako pa nastane napačno znanstveno prepričanje. Že iz tega je to razvidno... določeni znanstveniki se med sabo ne strinjajo ali pa kasneje dokažejo, da se je nek znanstvenik motil. V določenih vedah tudi sočasno velja več teorij o istem predmetu preučevanja, ki se med sabo popolnoma izključujejo. Jaz recimo mislim, da je Durkheim bil kreten, pa naj bo opevan kot še tako velik sociolog. Že res, da so statistično gledano znanstvena prepričanja bolj množično korektna od laičnih prepričanj, a paziti moramo, da ne pregazimo tistih, ki pa so vendarle korektna. Zato se je nesmiselno obremenjevat, če je misel znanstvena ali ne. Sprejmite jo kot misel enega človeka, ki ga presodite v celoti. Presodite relativno vrednost misli, koliko ta misel velja za vas. Sicer pa kdo sem jaz, da bi komurkoli karkoli govoril? Spljuvajte me, zavrnite v celoti, če je treba. Že to pomeni, da imate verjetno lastna prepričanja in mišljenje, na podlagi katerega ste se tako odločili. Nisem tu zato, da bi komu vsiljeval vrednote ali pa narekoval, kaj mora misliti. Sem pa tu zato, da vam nudim še alternativni pogled na določene stvari, o katerih velja neko zakoličeno prepričanje, nihče pa si ne upa o tem razglabljati, ker se boji morebitne odrinjenosti na rob. Po mojih izkušnjah je odrinjenost na rob neizogibna posledica razmišljanja z lastno glavo. „It comes with the package“, bi rekli angleži.

Da zadevo strnem, misli so dvorezen meč. Določeni psihologi pravijo, da so v določenih primerih lahko tudi ritual. Ko te misli pohodijo, je čas, da jih človek ukroti. Misli so naše orodje, asistent. A tudi pes, ki je človeku lahko zelo dober prijatelj, hitro postane vse prej kot to, če je podivjan. Misli se lahko trudijo, nikoli pa ne bojo mogle postati bog. Lahko pa to postanete vi, seveda z vsemi omejitvami, ki jih vaša biološka maska prinaša. Mogoče pa vseeno ne držil, da se vera in razum izključujeta. Vera lahko deluje „pod patronažo“ razuma, z njegovim dovoljenjem. Razum pa se naj ne trudi postati bog, ker mu to neglede na vložena sredstva ne bo nikoli uspelo. Mislim, da je tu pomembno edino to, da razum ostane naš prijatelj, ne pa nekaj, kar nas duši. Ko ga je preveč, si je včasih res potrebno vzeti malo premora.

 

 

 

Napisal: Simon Orgulan

  Najnovejše




Objavljamo roman Toma Novosela z naslovom Normala Utruja. Dotika se raznovrstnih problematik islama, pa tudi kakšnega piva med vsem tem.
  •  
  •  
  •