novo kdo roba projekt kontakt

www.selektor.si - poezija, filozofija

Matjaž O.

Absurd verjetnostnega računa - Matjaž O.

Verjetno se je že vsakdo kdaj srečal s pojmom 'verjetnost' in četudi nismo matematiki bi nas že zgolj zanimanje za določene stvari, kot so denimo igra na srečo ali zgolj kakšna vsakdanja življenjska stvar, spravile v to, da se potopimo v te globine matematičnih voda.

Računanje verjetnosti je v matematiki pogost pripomoček, katerega se lahko posluži vsak, katerega moti 'negotovost', ali pa tisti izmed nas, ki so enostavno željni dejstev o verjetnosti nekega dogodka. Zakaj sploh? Dejstvo, da je verjetnost nujnost v matematičnih pojmih, ter jo vključujejo v statistike in si s tem poslužujejo delo z fakti je nemoteče, četudi bi rad razložil, da je pomembna ločitev med uporabno vedo – ter med 'pseudo'verjetnostjo -, katera se prav preveč uporablja. Problem nastane ravno pri tej ločitvi med realnim in nerealnim, saj nas bi utegnila množica podatkov ne le potegniti v svoj čar, temveč tudi zmesti.

Rad bi pojasnil, kako sta v matematiki stvarnost in iluzija ločeni s številkami, četudi bi pristen matematik ugovarjal tej tezi. Dokaj razumljivo, če pomislimo, da v senco postavljamo osnovne izreke in bi z strinjanjem z menoj hkrati izrazil vednost o dilemi, torej o neresnici oz. Absurdu, ki se poraja pri dobrem pogledu elementa verjetnosti. Bi šli tako daleč in rekli, da je vse skupaj zgolj neumnost? Razmislimo!

Poskus metanja igralne kocke ali pa kovanca sta verjetno ena izmed najbolj uporabljenih v tej stroki. Ne le, da je izračun dogodkov dokaj lahek, ampak tudi dejstvo, da služijo kot optimalen izvor dokazovanja jih dela prav tako priljubljene v igralni industriji. Vržemo kovanec, ter se vprašamo, kakšna bi bila verjetnost, da bo pristal na strani, kjer je zapisana številka. Stvar je optično preprosta in z lahkoto lahko na prvi strel izjavimo, da je verjetnost dogodka 0,5 oz. 50%. Torej, če vržemo kovanec v zrak, je verjetnost, da bo ta kovanec padel s stranjo, na kateri je številka, ravno polovična. (Denimo, da je to fizikalno neodvisno, torej brez mehanskih manipulacij) Zdaj pa si predstavljajmo, da bi imeli igralno kocko, za katero želimo, da bi padla na šestico. Verjetnost za takšen pojav je v enem metu ravno pičlih šestnajst odstotkov. Pri vprašanju, ali je dogodek z kovancem bolj verjeten od dogodka s kocko, bi prav vsak matematik postregel z 'DA', saj prvi dogodek vsebuje veliko večjo verjetnost kot drugi. Ali je to sploh res? Pravim, da ne. Ravno tukaj nasedemo pseudoverjetnosti, ki nas s številkami prepriča, četudi pri tem nasedemo kot riba na kopnem. Šel bi celo v takšen ekstrem, da bi dejal, da je 1% verjetnost dogodka enaka 99% verjetnosti dogodka, ter da sta si povsem enaka, vsaj v verjetnostnem smislu, četudi gre za dve različni stvari. Zakaj? Menim, da je več kot naivno izražat verjetnosti za dogodke, ki so nepredvidljivi oziroma so nedotakljivi od zunanjosti – torej s tem kar izključimo možnost manipulacij, saj bi tukaj šlo za gotov ali nemogoč dogodek, za katerega pa vemo da je verjetnost 100% oz. 0%. Kako torej pade matematiki na misel, da računa verjetnost za dogodke, za katere je samo po sebi umevno, da so odvisni od naključja, saj so nekontrolirani? Kakšen me bi tukaj ustavil in drobno popravil z izjavo 'na tisoč kovancev pade statistično gledano polovica z stranjo, ki kaže številko navzgor'. V to vsekakor ne dvomim. Ampak, kaj, ko pri tem poskusu kdaj padejo skoraj vsi kovanci s stranjo s cifro navzgor? Kako potem zagovarjati to prav neumno računanje dogodka, ki ne predvideva ravno to, kar se v vsakdanjiku dogaja – NAKLJUČJE.

Prav smešno pa je dejstvo, da se matematika več kot naslanja na dokaze, ki so povezani s poskusi. Ravno poskus je tisti del empiričnega dokaza pri verjetnostnem računu, ki samega sebe osmeši. Teorija pravi, da je perfekten poskus, ki nam postreže s točno verjetnostjo tisti, ki implicira tudi čas. Vsi pa vemo, da je nemogoče sprožiti nešteto poskusov ob točno enakem trenutku, da bi dobili za vse poskuse prav enake pogoje in si s tem zagotovili tisto, čemu pravimo verjetnost dogodka. Ta dokaz torej le provizorično kaže, da vsekakor obstaja verjetnost, ampak je računanje le te brez kakšnega faktorja naključja, zgolj abstraktno zapravljanje časa, ki ne prinese nikakršnega rezultata. In če me vprašate, kako verjetno je, da me ob naslednji nevihti zadane strela bi odgovoril ' ne vem ' , ker se mi to zdi edini pošten odgovor, četudi vemo, da je verjetnost le tega dogodka ena proti milijardi. Ampak, kdo pravi, da nismo ravno mi tista enka, ki se zdi tako zelo mala in ne-verjetna?

Prosil pa bi, da se tukaj ne meša moj smisel za ekstremnost primerov, saj se ne nanašajo na dogodke, ki so dokaj predvidljivi. Rad bi se distanciral in povzel, da ta teorija velja za verjetnost dogodkov, ki potekajo v fizikalno izoliranem prostoru oz. Za vsakdanje primere v življenju, ko bi bilo računanje verjetnosti zgolj osmeševanje samega sebe. Se pa gibljem daleč od tega, da bi rekel, da je verjetnost neuporabna v evidenčnem smislu, kot se jo uporablja v statistiki. Četudi menim, da je to edina logična funkcija verjetnosti, čeprav bi tukaj naletel na ogromno nestrinjanja.

Za konec pa bi rad postavil v prostor vprašanje s katerim bi rad poudaril našo nemoč na tem področju, ki se bolj kot ne vrti okoli svoje osi, saj empiričnega dokaza za pravilnost oz. Nepravilnost ni moč pridobiti...

KAKO VERJETNO JE NAKLJUČJE?

 

 

Napisal: Matjaž O.

  Najnovejše

  •  
  •  
  •